Igrifikacija urbanizma

V zadnjih desetletjih nam neznosna dostopnost do informacij omogoča, da vsak izmed nas hitro postane strokovnjak za malodane karkoli. Toda to ni nov fenomen, že skorajda dve stoletji nazaj je neki mladi advokat, ki je v prostem času tudi pesmaril, solil pamet slavnemu jezikoslovcu. Pri tem nista izjemi niti urbanizem niti mobilnost.

Toda ali je ljubiteljsko ukvarjanje res le pametovanje ali pa je legitimno zanimanje za stanje (urbanega) okolja? Ali so ljubiteljski urbanisti le nekoliko bolj inteligentna nadgradnja raznih civilnih iniciativ in NIMBY-izma ali pa prispevajo k dialogu o (urbanemu) prostoru. Dosti klasičnih slovenskih prometnih strokovnjakov na tovrstne pobude gleda zaničevalno. Njihovo geslo je, da je treba (z)graditi, pa naj stane in traja kolikor pač bo. Žal se na koncu skoraj brez izjeme izkaže, da tovrsten pristop res povzroči, da gradnja (če je sploh zaključena) traja predolgo, stane preveč (ne le finančno) in hkrati poslabša razmere za ostale. Nekritična podpora gradnji za vsako ceno je problematična, o čemer je pisal že Wes Marshall.

Eden od načinov, kako komunicirati in morda zbližati stališča je tudi igrifikacija urbanizacije. V moji mladosti je preigraval igro SimCity, kjer sem moral izgraditi mesto in rahločutno loviti ravnotežje med zadovoljstvom meščanov, razpoložljivim denarjem in osebnimi željami. Zanimivo dejstvo: v eni od kasnejših verziji so avtorji igre hoteli stvarnejše simulirati promet, kar je seveda vključevalo tudi parkirišča. A so kaj kmalu ugotovili, da bi bila igra zaradi pretirane potrebe parkirišč po prostoru izjemno dolgočasna. Kasneje je baklo igraške urbanizacije prevzela igra Cities: Skylines, kjer je mogoče modelirati resnična mesta, pri čemer obstaja ljubiteljski dodatek za Ljubljano. V slepem entuziazmu sem poskušal oživiti eno samcato avtobusno progo, a sem kaj kmalu obupal. Navkljub igrifikaciji je tovrstno splošno modeliranje še vedno preveč kompleksno. Morda imajo tudi zato  različna prometno inženirska svetovalna podjetja svoje prometni model, ki se osredotočajo na en vidik modeliranja prometa, na primer prometni tok.

Na drugi strani obstaja lagodnejši pristop. Številni ustvarjalci ponujajo svoja videnja na YouTubeu. Vsebine se razlikujejo, od splošnih načel urbanizma in urejanja prometa, prek konkretnih nasvetov za določena zanimivejša mesta pa vse do pametovanja/tarnanja. Omenil bi: Not Just Bikes, City Beautiful, RMTransit, CityNerd, Oh The Urbanity! Večinoma jih poznamo, a če nismo ravno navdušenci, potem gre vsebina hitro mimo oči in možganov. Tega se zavedajo tudi ustvarjalci in ravno CityNerd je pred nekaj meseci izdal video, v katerem se je razburjal nad neučinkovitostjo YouTube komentatorjev, s poudarkom, da se pravo ukvarjanje z mestom dogaja na sestankih lokalne skupnosti, javnih razgrnitvah in podobno.

Morda res, toda tovrstni dogodki so res duhamorni in privabijo ljudi z jasnimi (in ne vedno pravilnimi) stališči in udobno količino prostega časa. Mogoče je korak v drugo smer primeren resničnostni šov na temo javnega potniškega prometa v mestu ali na podeželju. Na primer, slavnega odločevalca zapeljemo na manj obljuden konec mesta ali države, mu damo desno nogo v gips (da ne bi rekrutiral prvega primernega avta ali traktorja) in v žep urbano ter mu damo nalogo, da se kakor ve in zna prebije na drug konec mesta ali države, seveda s časovno omejitvijo. Dodatne točke dobi, če ob tem odloži otroke v vrtcu ali na kratkočasnih dejavnostih. Za popestritev mu lahko med čakanjem vlaka na postaji v ozadju prepeva Oto Pestner. Konec koncev, če ima svojo resničnostno oddajo kmetovanje, bi jo lahko imelo tudi javni potniški promet.