Late Guest At The Party

Ceste povezujejo kraje in z njimi ljudi. Dajejo prijeten občutek, ko se peljemo v neznane kraje ali pa k prijateljem, ki jih že predolgo nismo obiskali. A njihova vloga se spremeni, ko iz krajev naredijo podaljške istega sveta. Ne zmanjšajo samo razdalje med nami in ciljem, ampak tudi razdaljo med ciljem in vsem, kar že poznamo. Problem sodobnih cest ni, da nas pripeljejo predaleč, ampak da nas povsod pripeljejo preveč domače. Cesta fizično približa kraj, hkrati pa ga kulturno poravna. Najprej pride asfalt, potem bencinska črpalka, nato apartmaji, morda generičen tip kockaste trgovine, nato meni v angleščini, na koncu pa pristen “local experience” z nujno rezervacijo prek aplikacije. Seveda ceste niso sovražnik. Nihče razumen ne zagovarja makadama kot moralne kategorije. Cesta pomeni zdravnika, šolo, službo, obisk babice, rešilca in gasilce. Toda prav zato je cesta tako zahrbtna metafora: ker dela toliko očitnega dobrega, ji zlahka oprostimo tudi tisto tiho škodo, ki jo povzroča naše...

Nedavno je mesto Ljubljana predstavilo vizijo mesta do leta 2045. Pomemben del nove vizije obsega tudi rabo prostora in seveda promet, ki povezuje ljudi z različnimi deli mesta oziroma dejavnostmi. Žal se je vizija izkazala kot precej barvast političen pamflet brez jasnih časovnih rokov, kakršnekoli finančne konstrukcije in podobnih obveznih delov razvojnih projektov, zato podrobneje o njej raje kdaj drugič. Vizija omenja koncept BRT (ang. Bus Rapid Transit ), ki je bil že sprejet v okviru Celostne prometne strategije MOL 2025-2032 . Vizija sicer navaja, da kratica BRT pomeni BateRijski Tramvaj, čeprav bodo tovrstna vozila nekaj večji avtobusi na kolesih, poimenovanje tramvaj pa zahteva klasične tirnice. (Tule pade na pamet izrek ameriškega predsednika Harrya Trumana, ki je preroško dejal: »Če jih ne moreš prepričati, jih zmedi.« In ne boste verjeli, ljubljanski župan je rojen ravno za čas vladanja omenjenega ameriškega predsednika.) Pred dobrim letom sem že obelodanil grobo statisti...