V obrambo ovinkov

Ceste povezujejo kraje in z njimi ljudi. Dajejo prijeten občutek, ko se peljemo v neznane kraje ali pa k prijateljem, ki jih že predolgo nismo obiskali. A njihova vloga se spremeni, ko iz krajev naredijo podaljške istega sveta. Ne zmanjšajo samo razdalje med nami in ciljem, ampak tudi razdaljo med ciljem in vsem, kar že poznamo. Problem sodobnih cest ni, da nas pripeljejo predaleč, ampak da nas povsod pripeljejo preveč domače. Cesta fizično približa kraj, hkrati pa ga kulturno poravna. Najprej pride asfalt, potem bencinska črpalka, nato apartmaji, morda generičen tip kockaste trgovine, nato meni v angleščini, na koncu pa pristen “local experience” z nujno rezervacijo prek aplikacije.

Seveda ceste niso sovražnik. Nihče razumen ne zagovarja makadama kot moralne kategorije. Cesta pomeni zdravnika, šolo, službo, obisk babice, rešilca in gasilce. Toda prav zato je cesta tako zahrbtna metafora: ker dela toliko očitnega dobrega, ji zlahka oprostimo tudi tisto tiho škodo, ki jo povzroča našemu občutku za razdaljo, pričakovanju in čudenju.

Morda smo nekoč bolje razumeli, da pot ni napaka v načrtu, ampak del obreda. Romanje ni bilo romanje zato, ker si prišel do cerkve, ampak zato, ker si do nje prišel z bolečimi nogami, mokro suknjo, praznim želodcem in z dovolj časa, da si med potjo postal vsaj malo drugačen človek. Slaba pot ni bila zgolj nevšečnost, ampak dokaz, da cilj ni bil kupljen prelahko. Na romanju je bila pot del odpustka, danes se zdi, da je pot del stroška. Zato ni čudno, da bi še v nebesa najraje prišli z elektronsko vinjeto, ogrevanimi sedeži in možnostjo hitrega polnjenja.

Nekje vmes med romanjem in turističnim aranžmajem je veliko potovanje (angl. Grand Tour), ki je bilo daljše potovanje mladih aristokratov. Po Evropi so jih pošiljali zato, da bi se izobrazili, ugladili, naučili gledati slike, ruševine, mesta in ljudi, ki niso bili njihovi domači služabniki. Seveda je bil Grand Tour elitističen, drag in pogosto tudi samo imenitnejša oblika zapravljanja očetovega denarja. A vendar je v njem ostala neka danes skoraj nepredstavljiva zamisel: da potovanje ni namenjeno temu, da potrdiš svojo podobo sveta, ampak da jo vsaj malo obrusiš.

Najbolj nenavadno pri sodobnem potovanju je, koliko časa preživimo v prostorih, ki ne spadajo nikamor. Bencinska črpalka pri Zadru je lahko bencinska črpalka pri Münchnu, trgovski center pri Tirani je lahko trgovski center pri Ljubljani, hotelski zajtrk v Lizboni ima isti okus po globalnih umešanih jajcih kot hotelski zajtrk v Frankfurtu. Potujemo iz ne-kraja v ne-kraj, vmes pa si na hitro ogledamo še nekaj krajev, ki se trudijo ostati kraji.

Ko kraj postane dostopen, se ne spremeni samo zato, ker pride več ljudi. Spremeni se zato, ker ga je treba razlagati ljudem, ki nimajo časa, da bi ga razumeli. Zato dobi usmerjevalne table, jedilnike v štirih jezikih, “avtentično lokalno večerjo” ob 19.30, folklorni večer ob četrtkih in prijazno staro gospo, ki turistom prodaja “domače” marmelade z nalepko, oblikovano v Canvi. Pristnost ne izgine, le rezervirati jo je treba tri dni vnaprej. Včasih si moral le poiskati krčmo. Danes krčma poišče tebe, te povabi prek algoritma, ti pokaže 137 fotografij golaža in te prosi, da po obisku oceniš avtentičnost izkušnje.

Pred leti je italijanski fizik Marchetti pogruntal, da ne glede na okoliščine, ljudje v povprečju porabimo 70 minut dnevno za poti. To sedaj imenujemo Marchettijeva konstanta. Toda ali obstaja podobna konstanta za pot na dopust? Na primer pet ur do morja je še normalno, deset ur je že avantura, dvajset ur z nizkocenovnikom, prestopom, zamudo in izgubljeno prtljago pa se spremeni v dokaz značaja, ki zahteva takojšnjo objavo na Instagramu.

 

Ljudje si želimo potovanj v daljne in eksotične kraje, a predvsem spoznavati nove ljudi in videti nove stvari. Pri tem na tiho cenimo vložek energije in časa, ki smo ga vložili v potovanje. Ko pa je potovanje poceni ali brezplačno (v smislu časa in vloženih naporov), ko se ne razlikuje od običajne vožnje v službo ali v trgovino, ali je to sploh potovanje? Danes nam široke in ravne ceste preprečujejo oprezanje za okolico. Zato težko (še) eno vas ločimo od druge? In če ne ločimo vasi, ali sploh še razločimo in spoznavamo druge ljudi?

Toda ali ni olajšanje potovanj hkrati ravno odstranitev največjega čara potovanja? Nova cesta nam res omogoča, da do cilja pridemo veliko hitreje, ampak tudi omogoča dostop trumam turistov, ki si želijo istega kot mi sami: malo samote in skrivnosti. Včasih smo poznali skrivnostne napol skrivne in neobljudene zalive na dalmatinski obali, danes pa so ti polni nam podobnih so-turistov. Sodobne ceste so nam te kraje približale, ne le po času potovanja, tudi po kulturi. Včasih smo se veselili poti čez Trojane, ker smo vedeli, da bomo jedli krofe. Danes se nad hitrostnimi omejitvami v tunelih se samo še razburjamo, gostilno pa povečini kar preskočimo, saj lahko krofe kupimo v vsaki štacuni.

Ali bi Darwin sploh še preučeval želve na Galapaških otokih, če bi namesto več let na poti z jadrnico Beagle preživel par ur na letalu? Upam si staviti, da so se mu po večmesečni dolgočasnosti monotonega zibanja na leseni barkači in opazovanja pomorskih sodrugov, ki so z dneva v dan postajali bolj smrdeči in kosmati, zdele želve silno zanimiva bitja. Počasno potovanje človeka prisili, da vidi razlike, ker nima druge zabave. Dandanašnji darwini pri želvah, če jih sploh opazijo, najprej preverijo število zvezdic, nato pa morda posnamejo kratek video z naslovom: »Ne boste verjeli, kaj je ta želva naredila potem.« Si predstavljate Teorijo evolucije kot clickbait?

Bi Levstik danes še sploh spisal svoje Popotovanje od Litije do Čateža, če bi se vozil z avtom? Google maps navaja, da bi danes pot trajala približno pol ure. To je čas, v katerem človek ne more srečati dovolj čudakov, popiti dovolj sumljivega vina, narobe razumeti dovolj narečij in se dovoljkrat izgubiti, da bi iz tega nastala literatura. V pol ure lahko nastane kvečjemu besedilo evrovizijskega komada, pa še to samo, če večino refrena prepustimo zlogom la-la-la.

Bolj ko nas ceste povezujejo, manj poti ostane med nami. In morda je ravno pot tisto, zaradi česar je bil svet nekoč večji, ljudje bolj nenavadni, krofi na Trojanah boljši, Dalmacija bolj daljna in prihod nekam vsaj malo podoben dogodku. Danes pridemo hitreje, lažje in udobneje. Toda vedno pogosteje se zgodi, da na koncu poti ne odkrijemo drugega sveta, ampak samo še eno poslovalnico obstoječega.

Sodobna cesta nas pripelje do kraja, a nam pogosto že pred prihodom odvzame razlog, zaradi katerega smo hoteli tja.