Prešeren in ljubljanski javni potniški promet

Danes je Prešernov dan, slovenski kulturni praznik (8. februar). Zato se zdi smiselno ali pa vsaj dovolj igrivo pomisliti, kako bi se Pesnik znašel v sodobnem svetu, recimo med ljubljanskimi avtobusi. 

Če bi France Prešeren danes stopil na katerega od postajališč ljubljanskega potniškega prometa, bi bil to skoraj naravni podaljšek njegove poetike. Malo ironije, malo visokih idealov, a precej razočaranja nad stvarnostjo ter ritem, ki se (tako kot avtobus) nikoli povsem ne ujame z urnikom.

Prešernu je še v času svojega življenja opeval železnico, zato verjetno ni bil sovražnik tehnološkega napredka. Železnica mu je pomenila modernost in povezanost s svetom. A pri tem videl tudi usodno ceno, ki jo plača človek in narod. Današnje ljubljanske avtobuse bi verjetno videl kot manj vzvišene in bolj vsakdanje – bližje tlom, bližje ljudem. Nedvomno bi opazil ironijo v razkoraku med idealom in prakso in v tem našel poezijo. Avtobus ni jekleni simbol zgodovine, temveč ponavljajoča se usoda vsakdana. Vedno ista pot, vedno ista množica, a vedno nova zamuda. Železnica je ep, avtobus je lirika, večinoma drama in včasih elegija.

Prešeren bi v avtobusu videl demokratizacijo potovanja, a tudi njegov padec. Vsi so skupaj, a vsak sam; premikamo se, a ne napredujemo; vozimo se v prihodnost, a z očmi v tla (ali v telefon ali bog-ne-daj v reklame). V javnem potniškem prevozu bi videl usodo, ki se rima, a ne izide.

Verjetno bi zapisal nekaj v smislu:

Pelje nas voz, a srca stojé;
v gneči smo bratje, vsak zase živi.

Prešeren je bil tudi mojster pesniških form. Le kakšno bi izbral za opevanje avtobusa? Skoraj zagotovo to ne bi bil Krst pri Savici, ki je vendarle nacionalni ep, čeravno ima par podrobnosti, na primer zgodovinskost, saj so ljubljanski avtobusi stari. A LPP ni krst, je ponavljajoče vsakodnevno krščevanje v potrpežljivosti. Premalo usodno in preveč banalno.

Sonetni venec je že bliže ustrezni formi. Je cikličen, kot avtobusna linija, ki gre vedno znova po isti poti in s strogo strukturo v obliki urnika. Toda sonetni venec je precej harmoničen, LPP pa niti ne.

Javni potniški promet mora biti učinkovit, sorazmerno hiter in uporaben. Idealen bi bil navadni sonet ali celo posamičen jambski enajsterec. To je Prešernovo naravno okolje: dovolj visok slog, da se čuti ironija in dovolj kratek, da prenese razočaranje. Jambski ritem lepo posnema zibanje avtobusa.

Primer:

Na postaji stoji ljudstvo molče,
o prihodnosti v zaslon zre nemo;
čas gre mimo, avtobus pa ne.

Oj voz, ki pelješ, a nikdar ne prideš,
si up naroda in rana hkrati;
v tebi smo skupaj – a vsak zase hodiš.

Za konec še sonet, malo prešernovski, malo ljubljansko-resnoben:

Sonet o liniji, ki se vrača

Ta linija se vrača, kakor greh,
ki misliš, da si z njim že davno opral;
na začetku stojiš spet tiho, sleh,
ko čas je šel, a ničesar ni dal.

Urbana molči – praznina v njej
je bolj zgovorna kakor star račun;
reklame vpijejo: bodi še tej,
ki srečo kupi v štirih obrokih, v jun.

Cesta se lomi, avtobus drhti,
kot misel, ki ne najde prave vere;
vsak sunkovito bliže domu hiti,
a bliže ni – le krog se znova bere.

In ko prispeš tja, kjer si že stal,
spoznaš: pot je bila cilj, ki ni obstal.