Kako izboljšati mesto

Velika popularnost, predvsem pa dostopnost video vsebin in podkastov povzroča, da na tovrstne vsebine gledamo kot na številne restavracije hitre prehrane, ki za razmeroma malo denarja, predvsem pa za malo napora, omogočajo hitro konzumiranje tovrstnih vsebin. In če preveliko poseganje po klasični hitri prehrani lahko vpliva na naše fizično počutje, nas lahko tudi nekritično požiranje lahkotnejših medijskih vsebin zapelje v svet, kjer se spoznamo na vse. Čeprav je Dunning-Krugerjev učinek nekoliko daljšega staža kot multimedijske vsebine, solidno popisuje naše spoznavne zmote ob gledanju in poslušanju takšnih vsebin.

Jason Slaughter, kanadsko-nizozemski ustvarjalec urbanističnega YouTube kanala Not Just Bikes, je na svojem podkastu The Urbanist Agenda nedavno gostil Brenta Toderiana, nekdanjega glavnega urbanista Vancouvra, ki ima izkušnje tudi iz drugih mest. V pogovoru sta se med drugim lotila tudi razkoraka med spletnim urbanizmom in dejanskim spodbujanjem in izvajanjem sprememb v mestih. Spremembe v realnem svetu zahtevajo prepričevanje odločevalcev in izvajanje akcij in ne iskanja hitrih všečkov.

  

Spletni urbanisti so predvsem uspešni komunikatorji, ki pa potrebujejo praktike, ki sedijo na sestankih z odločevalci, in seveda obratno. Praktiki se razmeroma hitro naučijo, katera retorika pomaga ali škoduje pri realnih odločitvah, komunikatorji pa so pomembni, saj lahko spreminjajo javno razumevanje, kar nato praktikom lahko olajša delo. Hkrati pa lahko komunikatorji v želji po pritegnitvi pozornosti preveč poenostavljajo ali so celo nadležni, kar lahko poslabša odnose z uradniki in zmerneži.

Urbanistični načrtovalci včasih o mestih, ki naj bi bila že po naravi privlačna, govorijo na suhoparen, tehnokratski način. Tak način dialoga naj bi to poudarjal njihovo profesionalnost. Toda to je lažna dilema, saj bi morali urbanistični dialogi biti bolj človeški, živahni in usmerjeni v človeške vrednote – stvari, ki jih pričakujemo od mest. Tovrstni dialogi so zato učinkovitejši, s čimer omogočajo hitrejši napredek pri razumevanju in izvajanju urbanističnih politik.

Ob dilemi – podatki ali občutki, je smiselno ubrati uravnotežen pristop: poudarjanje izkušenj je pomembno, toda morajo biti uravnotežene s podatki, kar lahko privede do boljšega rezultata. Hkrati podatki ne smejo biti sami sebi namen, svojevrstna črna škatla v katero se ne dvomi, toda nekatere podatke je lažje pridobiti (na primer štetje avtomobilov), druge (npr. potovalne navade) pa težje, zato se jih pogosto kar ignorira.

Urbanisti bi morali zagovarjati boljše rezultate, to so varnejša, zdrava in trajnostna mesta, toda včasih naletijo na oviro, ko v imenu strokovne nevtralnosti, ne morejo nasprotovati uradnemu stališču svoje institucije. Tovrstna nevtralnost pogosto postane pravilo za ohranjanje statusa quo, ki privede do tihega sprejemate škodljivih (ne)odločitev.

Javne predstavitve idej morajo biti aktivne, pri čemer ni dovolj le odgovarjati na argumente nasprotnikov, temveč je potrebno njihove kritike izpostaviti in nato pojasniti, zakaj so napačne. Velik problem je komunikaciji s skeptiki, ki so morda odvisni od avtomobilov, na način, da se jih ne odtuji. Pri tem je potrebno upoštevati, da večina zagovornikov avtomobilov ni zlobnih. Njihovi odzivi so posledica strahu pred izgubo, pri čemer je potrebno poudariti, da ljudje psihološko veliko bolj precenjujemo morebitne izgube v primerjavi z možnimi koristmi. To se kaže tudi v odporu do sprememb. Pri tem morajo biti zagovorniki neizprosni do laži in zarot (na primer vojna proti avtomobilom ali zarote o zaprtih 15-minutnih mestih), pri čemer pa je potrebno odgovoriti poglobljeno. Do dilem običajnih prebivalcev pa je potreben drugačen, manj napadalen pristop, kjer je smiselno pritrditi realnosti, na primer, da je vožnja avtomobila še vedno dovoljena. Morda je smiselno poudariti, da je (prometna) svoboda to, da se drugi lahko odločijo za javni prevoz, kolo ali hojo, ker je javni prostor omejen. Poudarjanje izbire - svoboda, da ni treba voziti – ima pri praktičnih pomislekih prednost pred moraliziranjem, čeravno slednje prinaša spletne všečke.

Naslednja past je poudarjanje ene rešitve za vse. Promet je zelo kompleksna tematika, ki nima enostavnega odgovora, temveč ima preplet rešitev, ki so odvisne od geografije in velikosti kraja. V središču mest je smiselno dati prednost hoji, kolesarjenju in javnemu prevozu, v predmestjih oziroma suburbanih okoljih pa so (trenutno) cilji manj ambiciozni, morda usmeritev v manjše lastništvo avtomobilov in nadomeščanje z drugimi, manj potratnimi tipi individualnega prevoza. Pri tem je pomembno zavedanje, do to kar deluje v Amsterdamu, ni rečeno, da bo delovalo v vašem lokalnem okolju.

 

Zanimiv je praktični pristop petih korakov oziroma stopenj do boljšega mesta, ki identificira stanje na primer glede kolesarske infrastrukture, stanovanjske problematike, hodljivosti mest in podobno. Stopnje so:

1. Izvajanje napačnih ukrepov (doing the wrong things), npr. odsotnost kolesarske infrastrukture.
2. Boljše izvajanje slabih ukrepov (doing the wrong things “better”), npr. uvajanje električnih avtomobilov namesto avtomobilov z notranjim izgorevanjem; lepše urejena parkirišča. Načeloma je to boljše kot nič, a to ni znak uspeha.
3. Vse in še več (trying to have your cake and eat it, too), npr. hkratna gradnja kolesarskih poti in širjenje ceste, kar ne spodbuja sprememb oziroma izboljšav potovalnih navad.
4. Slabo izvajanje pravih ukrepov (doing the right things badly), npr. narisane kolesarske steze, nepovezana omrežja. To je lahko tudi najnevarnejša faza, ker neuspeh lahko dokazuje, da ideja ne deluje, in ugonobi prihodnje podobne poskuse. Podobno neustrezna je tudi izvedba le najlažjih ukrepov (npr. rekreacijske poti, enostavni koridorji). Z izogibanjem težje izvedljivim, a pomembnim rešitvam se onemogoča napredek.
5. Pravilno izvajanje pravih ukrepov (doing the right things well), npr. varni, povezani in učinkoviti sistemi, ki dejansko spremenijo potovalne navade.

Iz navedenega je razvidno, da dobre tehnične rešitve niso najtežji del. To je ustvarjanje politične in kulturne pogoje, v katerih lahko tovrstne ideje uspejo. Prvi korak k doseganju soglasja in urbanističnega napredka je učinkovitejša vsebinska debata z vsemi udeleženci.

Verjetno bi bilo zanimivo, če bi ulice naših mest ocenili s takšno ali podobno lestvico. Na ta način bi dobili zanimiv vpogled v urbanistično stanje in morda kakšen namig glede nadaljnjih ukrepov. Če seveda želimo naše kraje in mesta narediti prijetnejša za bivanje.