Še nekaj o domnevnih križih in težavah nemške avtomobilske industrije

Nedavno je nemški kancler Merz trpeče oznanil svetu, da bo storil vse za razveljavitev prepovedi avtomobilov z notranjim zgorevanjem po letu 2035. Evropska unija se je pred leti z namenom spodbujanja elektrifikacije cestnega prometa odločila za prepoved  prodaje avtomobilov z notranjim zgorevanjem po letu 2035. Ta prepoved je bila sprejeta v okviru podnebnega paketa Pripravljeni na 55 (ang. Fit for 55) z namenom doseganja ogljične nevtralnosti do leta 2050. Čeprav je bil ukrep sprejet šele leta 2022, so bile podobne ideje prisotne že veliko prej, tudi z željo in namenom, da se da avtomobilski industriji jasen signal, kakšna bo regulacija in s tem tehnologija v prihodnje. Zanimiv vpogled v odnose med nemškimi vladami in avtomobilsko industrijo je v knjigi Kaput – Konec nemškega čudeža pojasnil finančni novinar Wolfgang Münchau.

Vzrok za krokodilje solze nemškega kanclerja so domnevne težave evropske avtomobilske industrije. Povpraševanje po električnih vozilih je namreč skromnejše od pričakovanj, konkurenca kitajskih avtomobilskih proizvajalcev je vse močnejša, proizvajalce pa pestijo tudi višje carine na uvoz v ZDA.

Toda nedavna študija SOMO (avtorji: Jeroen Merk, Alejandro Gonzalez, Rodrigo Fernandez in Boris Schellekens) kaže, da navkljub ponavljajočim se opozorilom o „krizi“ evropska avtomobilska industrija ostaja eden najbolj donosnih in politično vplivnih sektorjev na celini. Poleg tega še naprej prejema milijarde subvencij in je deležna ugodnih predpisov. Ključne ugotovitve so, da evropski avtomobilski proizvajalci ohranjajo 38-odstotni globalni tržni delež in zdaj dosegajo več kot 40 % globalnih dobičkov v avtomobilski industriji, pri čemer imajo najvišje marže na svetu.

Hkrati pa evropski proizvajalci vlagajo manj kot konkurenti, pri čimer njihovi kapitalski izdatki stagnirajo, medtem ko se finančne rezerve povečujejo na več kot 200 milijard evrov. Ko se boste ob naslednjem obisku avto salona spraševali, zakaj so avtomobili tako dragi, boste vedeli, da ga lastniki podjetij spravljajo pod žimnico, namesto da bi ga vlagali v tehnološke izboljšave in človeški kapital.

Številne subvencije in državne pomoči še naprej dajejo prednost velikim, onesnažujočim vozilom, medtem ko zanemarjajo dostopne in nizkoogljične možnosti mobilnosti – javni prevoz, kolesarjenje in deljena mobilnost.

Princip »sledi denarju« (ang. Follow the money) kaže, da se evropska avtomobilska industrija z vztrajanjem na preživetih tehnologijah (se še kdo spomni afere dieselgate) ne bori za potrošnika ali ohranjanje okolja, temveč s svojim delovanjem zvišuje cene in daje prednost dobičkom pred vsem ostalim.

Grafa sta sposojena iz omenjene SOMO analize. Prvi graf kaže, da evropski avtomobilski proizvajalci ohranjajo največji delež svetovne prodaje, drugi pa da hkrati (in napram vsemu joku in stoku) povečujejo dobičke.