Hrana v prometu

Vožnja v avtomobilu, sploh če je v njem voznik sam, je običajno časovno zelo potratno početje. Načeloma bi morali biti vozniki osredotočeni na vožnjo, toda to je težko. Naše okno pozornosti sega od nekaj deset minut do nekaj ur, odvisno od stopnje naše osredotočenosti. Zato nekateri med vožnjo telefonirajo, v zadnjih letih nekateri vozniki celo sodeluje na video sestankih. Spet drugi poslušajo glasbo, radijski program ali podkaste (namig, letos sodelujem pri podkastu o prometu Zelena Luč, ki ga vodi Jan Grilc).

Mimogrede, čeprav je radio precej stara iznajdba, pa razvoj avtomobilskih radijskih sprejemnikov ni bil enostaven. Težava je bila tehnologija, saj so elektronske potrebovale visoko napetost, kar ni bilo enostavno doseči s klasičnim 6 V avtomobilskim napajanjem. Marconi je leta 1920 predstavil avtomobilski brezžični sprejemnik, prva »after-market« vgradnjo pa naj bi zagrešili v Avstraliji leta 1924. A v Sloveniji nismo zaostajali, leta 1925 je petnajstletni Franc Jenčič iz Kočevja na pobudo prijateljev izdelal prvi avtomobilski radijski sprejemnik za veleposestnika Franca Lavrina. Čeprav je Radio Ljubljana začel z oddajanjem šele leta 1928, pa so zanesenjaki z lastnoročno izdelanimi radijskimi sprejemniki poslušali tuje postaje, na primer radio London. Leta 1930 je ameriško podjetje Galvin Manufacturing Corporation predstavilo radijski sprejemnik blagovne znamke Motorola, čez dve leti pa je v Evropi s svojim radijskim sprejemnikom sledil Blaupunkt.

Skratka, ljudje si v avtu krajšamo čas na tisoč in en način. Toda zastoji, ki smo jim bili priča poleti na naših (avto)cestah, so vožnjo v avtu podaljšali. Da bi združili prijetno s koristnim, se veliko ljudi v avtu tudi prehranjuje. Znanstveniki opažajo povezavo med hitrostjo prometa in izbiro načina prehranjevanja: več zastojev pomeni več obiskov restavracij s hitro prehrano. Pri tem so rekorderji Američani, kjer je leglo drive-in restavracij, torej restavracij, kjer dobimo hrano, brez da bi izstopili iz avta. Žal ne poznam dobrega prevoda in tudi Fran še vedno zbira predloge. Hkrati američani prevladujejo tudi pri količini avtomobilov (vključujoč poltovornjake in športne terence).

Čeprav naj bi bil avto naprava, ki nam omogoča doseči kotičke, ki so bili pred avtom morda težje ali celo nedosegljivi, se zdi, da v bitki z izgubljenim časom raje izpustimo prijeten obcestni odmor. Hkrati pa malce zbode v nos, da se moramo tudi v teh restavracijah s »hitro« prehrano še vedno ustaviti! V današnji poplavi tovornjakov s hrano, ki so prave obrati za hitro pripravo, bi pričakoval, da bomo počasi prešli na dostavo v (premikajoči se) avto. Sploh sedaj, ko bomo avtoceste širili na tri pasove.

Žal dobre statistike glede količine drive-in restavracij, sploh za Evropo, nimamo. Lokacije ameriških restavracij za hitro prehrano najdemo na redditu. Ameriški voznik v drive-in restavracije zapravi med štirimi in osmimi minutami. Za Evropo lahko najdemo le število vseh McDonaldsov (na milijon prebivalcev). Zanimivo, da delež teh ni v nasprotju z deležem restavracij z Michelinovo zvezdico, saj recimo Švica predjači tako po McDonaldsih kot Michelinovih zvezdicah.

Toda povečano število drive-in restavraciji ima lahko tudi negativne posledice na količino prometa in s tem zastoje:  več tovrstnih restavracij pomeni več vozil, kar vodi do večjega skupnega obsega cestnega prometa. Čakanje v takšnih restavracijah povzroča dodatne izpuste ne le toplogrednih plinov, temveč predvsem onesnaževal zraka. Čeprav avtomobilski apologeti trdijo, da malce izpustov doda k okusu hrane, pa na srečo ni prav veliko uporabnikov, ki bi svoj burger dogrelo ali drugače oplemenitilo ob izpušni cevi avtomobila.

Urbanisti opozarjajo, da tovrstna potrata prostora vpliva na urbani razvoj v razvitih delih sveta, še večje pa so posledice v razvijajočih državah. Ameriški zdravniki pa opažajo povezave med gnečo in izbiro večerje. Uporaba restavracij s hitro prehrano je do neke mere povezana z gnečo na cesti, stopnjo motorizacije, a prav tako s kulturo. Zapravljanje časa v prometu nas sili, da čas prihranimo drugje, tudi morda za ceno nekoliko slabše hrane.