Nekaj misli ob poročilu EU o prevozni revščini

V preteklosti sem že ocenjeval nekatere knjige, ki bolj ali manj govorijo o mobilnosti. A precej znanja se da dobiti tudi iz projektov in njihovih poročil. Branje teh verjetno ni tako kratkočasno ali celo zabavno, a nekateri podatki so precej povedni.

Pred časom sem prebral EU poročilo o prevozni revščini Prevozna revščina: definicije, kazalniki, determinante in strategije za blaženje (ang. Transport poverty: definitions, indicators, determinants, and mitigation strategies). Pri projektu je sodelovalo tudi Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Poročilo v veliki meri sloni na anketi Eurostata (HBS: Household Budget Survey). Moj pogled je iz stališča nekoga, ki se ukvarja z mobilnostjo (in statistiko).  Zanimali so me podatki, ki so vezani na Slovenijo, in nam povejo nekaj več o prometni situaciji v Sloveniji. To je vedno koristno, saj smo včasih preveč vpeti v vsakdanje navade in pridiganje: več trajnostne mobilnosti (kolesarjenje in pešačenje), več javnega potniškega prometa, manj avtov, če pa že morajo, pa električni, ki znižujejo tudi izpuste onesnaževal zraka … Morda malce zanemarjam vidik prevozne revščine, a o tem lahko več preberete v nacionalnem poročilu Prevozna revščina v Republiki Sloveniji in poročilu društva Focus: Študija ekonomskih in političnih vplivov na trenutno in prihodnje stanje prevozne revščine.

Nekaj osnov: Poročilo navaja tri osnovne razsežnosti prometa: razpoložljivost, fizična in ekonomska dostopnost (ang. avalibility, accessibility, affordability). Pri tem je prevozna revščina označena kot nezmožnost posameznik ali gospodinjstva, da:

• nima (primernega) javnega ali zasebnega prevoza in/ali
• da prometni sistem omejuje dostop do (drugega) bistvenega blaga in storitev in/ali
• da imajo finančne težave s poravnavo stroškov prevoza.

Prevozno revščino v tem poročilu povezujejo z dvema kazalcema: 6 % in 2M kazalca:

• 6 % kazalec: gospodinjstva se šteje za prometno revno, če za prevoz porabi več kot 6 % svojih skupnih izdatkov.
  

• 2M kazalec: Gospodinjstva so opredeljena kot prometno revna, če je njihov delež skupnih izdatkov za promet več kot dvakrat večji od nacionalne mediane izdatkov za promet.

Zanimivi podatki:

• V Sloveniji ima 95% gospodinjstev vsaj en avto in smo po tem med tremi najbolj motoriziranimi državami v EU. Vseeno pa socialne razmere preprečujejo, da bi bil delež materialno in socialno ogroženega prebivalstva, ki ima v lasti avtomobil, prevelik (pod 10 %, boljši od povprečja EU).

 

• (Geografska) dostopnost do javnega potniškega prometa je neugodna, saj je najbližje postajališče predaleč za 4.5 % prebivalcev Slovenije. Po tem kazalniku smo spet med 3 najslabšimi v EU. To je verjetno povezano z velikim deležem ruralnega in sub-urbanega prebivalstva, torej večnim izgovorom o »razseljenosti.« Ker se nova bivališča in naselja gradijo brez posluha za neavtomobilski prevoz, je težko pričakovati kaj drugega.
• Glede fizičnega dostopa gibalno oviranim smo nekje povprečni. 
• Približno 30 % prebivalstva za pot v službo porabi več kot 30 minut, kar nas pripelje med manj časovno potratne. Toda ta podatek je malce v nasprotju z drugim Eurostatovim podatkom: (EU transport in figures: Statistical Pocketbook), kjer prepotovana razdalja v Sloveniji dnevno znaša skoraj 40 km, največ v EU. Hkrati po teh podatkih v avtu porabimo največ časa dnevno: 60 minut dnevno kot vozniki in še 10 minut dnevno kot sopotniki. Po teh podatkih opravljamo najdaljše vožnje v EU (kar 114 minut/dan) ob kar najmanjši zasedenosti naših avtomobilov (v povprečju 1,3 potnika).
• Zanimivo, da je cena vozovnice javnega potniškega prometa za slovensko prebivalstvo  zanemarljiva. Verjetno zato, ker javni potniški promet uporabljamo precej podpovprečno!
• Slovenija ima največji delež izdatkov za promet v skupnih izdatkih: 6.4 % (to je mediana, ne povprečje). Glede na kazalec revščine, je povprečen Slovenec_ka prevozno reven_a!. Zanimivo pa je, da smo po drugem kazalcu revščine – deležu gospodinjstev s prek dvakratnim nacionalnim povprečjem stroškov za promet (2M) – »najboljši«. Lahko bi rekli, da je za Slovenijo promet enako drag za vse oziroma smo prevozno razmeroma egalitarna družba. O tem pričajo tudi podatki iz zgoraj omenjene Focusove raziskave o deležu izdatkov za prevoz v dohodkih gospodinjstev, ki kaže nadpovprečne izdatke za vse kvintile.

Pri skupni oceni prometne revščine v Sloveniji smo tako dobili rdečo luč pri oddaljenosti postajališč javnega potniškega prometa in pri prevelikih stroških, ki jih plačujemo za prevoz (torej vzdrževanje obširnega parka avtomobilov). Kar morda pojasnjuje, da je pesem, ki morda najbolje opisuje slovenske prometne razmere, ona od Ota Pestnerja, ki že 30 let čaka na vlak, ki prihaja.